V četrtek po službi, sva se z dolgoletnim prijateljem in sodelavcem Dejanom, odpravila iz Krme proti Kredarici. Ker sva od avta krenila šele ob petih, sva stopila kar s hitrim korakom proti zgornji Krmi, kjer pa sva kmalu opazila težke oblake, ki so se nabirali nad Kalvarijo. V upanju, da se plohi nekoliko ogneva, sva stopila čez Kurico, kjer pa je vseeno začelo neusmiljeno padati po nama. In to ne samo dež, temveč močna sodra, kar pa je bilo najhuje, pa je to, da je začelo še bliskati okoli. Tako sva v pol urnem nalivu, preživela tudi čisto bližnje srečanje z strelo, ki je udarila točno pred nama in nama povzročila konkretno tresenje kolen. Okoli pol devetih sva premražena stopila v Triglavski dom na Kredarici, kjer sva bila deležna toplega sprejema oskrbnika Marjana s katerim smo pozno v večer kramljali in se nasmejali prigodam, ki sta nama jih servirala z vojakom Radom. Ker pa je bil namen ob sončnem vzhodu stati na najvišjem vrhu v deželi naši, pa sva potem že ob 3 uri in 15 minut vstala in po hitrem postopku mahnila proti vrhu. Kot se je izkazalom sva sonce prehitela skoraj za 20 minut in ga zaradi nizkih temperatur na vrhu, komaj pričakala. Pogled je bil čudovit, žal do morja oko ni seglo, ampak nekaj pa more ostati še za naslednjič.
R.S.














