V petek popoldan je hitro stekla debata kam se gre v soboto, za katero se je obljubljalo lepo vreme in dokaj hladne temperature, kar je bilo za izkoristit, vključno z prostim dnem v službi. Jure me je hitro kupil z idejo o Jugovi grapi, katera je bila še moja neosvojljiva točka do sobote. Ob 4 me tako Jure pobere, kar se je kasneje izkazalo kot prezgodnjo uro za to smer, ki je ostala v senci, do 11 ure in sneg je bil ta dan presenetljivo trd. To pa je v strmini kot je v grapi, lahko kar nevarno in neužitkarsko za smučanje. Najprej mukotrpna hoja po suhem, ki je trajala skoraj dve uri, preden sva dosegla prvi sneg, ki se je začel na pribl.1800 nm. Počasi Postopoma se vzpneva mimo macesnov in ko se približava vstopu v grapo, se skoraj do naju pripeljeta dva smučarja. Ko se jim približava opaziva, da se poznamo, spregovorimo besed in onadva že pridno mahneta v najbolj strm del gore, ki se ga da preplezat. Ampak ne samo preplezat, model je dejansko naredil pravi spust iz vrha, kjer je naklon več kot 50 stopinj. In imela sva to srečo, da sva ga iz nasprotnega vrha lahko tudi spremljala in slikala. Vsa čast Marko res, te je v hlačah… Ob 10 doseževa vrh Jugove kjer naju očarajo prelepi pogledi na vse strani naših gora. Ker je bil sneg še pretrd, počakava, da se sonce dvigne nad grapo in jo malo omehča. Vmes se nama pridruži na vrhu še Marjana s katero malo poklepetamo, potem pa jo mahneva še malo višje na Dovški križ. Okrog pol enih se nato le spustimo v dolino in spust je bil samo za uživat po ravno malo odjenjanem snegu. Z Juretom naju je na koncu snega čakala še mala zelena nagrada, ki sva jo z užitkom spila in kljub ožuljenim nogam in še kar nekaj poti do avta, veselo zaključila. Najboljša letos.

Rok