Pred dobrim tednom so bile razmere nad ledenikom Pastirci tako dobre, da smo se v te kraje podali kar še enkrat. V osnovi sem si želel napasti desno stran severovzhodnega pobočje malega Kleka (Kleingloknerkees) kjer bi bilo še okoli 1500 višinskih metrov povezane smučarije. No, z družbo smo se odločili, da raje ponovimo Johannisberg, saj je kar dosti krajša tura. Smučanje je pa še vedno zelo dobro.
Tako smo v nedeljo že nekaj čez ena zjutraj štartali iz graž. Skozi tonele in naprej do prvega snega nekje na 2650m. Malo višje smo se držali malo bolj levo, tako da smo našli zasnežen prehod pod kočo na ledenik. Prečno smo odsmučali do pod ledenik, tako da smo pridobili nekaj časa, saj nismo šli mimo koče. Nadeljevali smo na ledenik in končno le našli pravo pot, ki vodi na vrh Janeza. Vmes so nekateri predhodniki hodili po res čudnih poteh vse do sarakov in pok. Po poti smo nadeljevali na vrh. Malo smo imeli nesreče, saj je bilo na vzhodu nad visokim Bärnkopfom nekaj oblakov. Nekako se je oblačnost pomikala proti nam, tako smo kar hitro odsmučali, da ne bi padli v kakšno meglo. Tokrat smo bili celo malo prezgodaj, saj je bilo, do približno 3000m, malo skorje. Če ne bi bilo oblakov bi verjetno bilo idealno, saj bi sonce naredilo svoje.
Nižje je bila, vse do Pastircov, smučarija odlična. Vrjetno je bila to zadnja letošnja opcija za smučanje direktno na ledenik. Sneg kar hitro pobera. Po ledu smo pridrajsali skoraj do turistične potke. Vzpon nazaj na parkirišče je bil kljub zgodnji uri kar naporen. S turo smo bili zelo zadovolni.
S.K.