Žigin abs sindrom je botroval da sem se priključil njemu Urošu in Klemenu na en lep kucl v Avstrijo. Tam se bil že letaaa nazaj. Snega drugje skoraj ni, pa smo šli. Itak je vožnja minila noro hitro, kr nekaj časa se nismo videli, pa je bilo treba zanalizirat marsikaj. Na parkplacu je bilo -15 jaz pa samo v tankih šelercah. Na srečo mi je Zep posodil še ene. Cilja ni bilo izbranega, vedeli smo da je pršič. Pristop je bil mešanica naših občutkov, starih gazi. Nekako smo prišli do vrha, kjer je bil nor razgled na prelepe avstrijske kuclje. Smučanje z vrha sprva spihano, potem pa pršič. Nad Hubalmom smo se povzpeli še na rob, kjer pa se je pokazala devi ška flanka v dolino proti Penkopfu. Devičenje se je začelo. in to do podna. še ena lepa tura 🙂