Tokrat smo se na Vajnež odpravili iz Avstrijske strani Karavank, skozi dolino Medvedjega dola, kjer smo se visoko po dolini pripeljali z avtom. Od avta naprej, smo se na smučeh povzpeli po dolini, do vznožja Mačenske planine, kjer smo se po kratkem posvetu z dvema Avstrijcema, odločili povzpeti na Vajnež. Teren je ob pogledu, deloval najbolj lepo smučljiv in primerno dolg, kajti vsa ostala pobočja, so bila precej poplazena od zadnjega sneženja. Tako jo pod zahodnim vznožjem Stola, mahnemo desno preko Dolge riže in kar velike plazovine, ki se kmalu zaključi in teren postane bolj prijeten za hojo. Pod vzhodnim vznožjem Vajneža, se teren strmo povzpne in v nekje na polovici strmine, damo smuči na nahrbtnik in se z derezami povzpnemo na vrh sedla, kjer nam potem ostane še dobrih 10 minut, da osvojimo vrh. Spust opravimo približno 50 metrov bolj južno od pristopa na sedlo, kjer je vrhni del precej ozek in pomrznjen, vendar dovolj širok za normalno vijuganje. Ko se spustimo iz ozkega grla na vrhu, pa se nam odpre zares široko pobočje, ki nam ob zares dobri in trdi podlagi nariše nasmeške na obraze, ko  smuka postane pravi užitek. Na smučeh se pripeljemo čisto do avta, na približno 1200 nm, kar je seveda precej višje, kot na naši strani, kjer se sneg začne šele na okoli 1800 nm. Uživali, Rok, Denis in Gorazd.