Včeraj sredi noči sva se iz Kota podala proti Triglavu. Osnovni namen je bil smučati s Triglava oz. s sedla med malim in velikim Triglavom. Ker razmer nisva dobro poznala sva šla predvsem preveriti, če je to možno in kar bo pa bo.
Sneg se je začel pri studencu, vendar so naprej po poti kar velike prekinitve, tako da sva se v pancarje preobula približno 150 višnskih metrov višje. Po poti je nekaj prekinitev vendar so glavne “flanke” še zalite, tako da sva upala na dobro smuko. Pri razcepu za Rjavino sva se razdelila in en je šel naprej proti Triglavu, drugi pa le do Staničevega doma. Sneg je hitro, prehitro postajal vedno bolj moker. Že pod Millerjevim kaminom je bil sneg kar dobro južen, naprej višje pa je vse bolj postajal “gnil”. Bila sva kakšne dve uri prepozna. Veseli Tobogan je bil videti zasnežen, tako da sem šel čez “toboganček” in še malo naprej po grebenčku, proti grebenu. Stena in skale so bile poprhan z dokaj novim snegom, tako da bi se verjetno dalo smučati z vrha, vendar je bil po moji oceni sneg preveč razmočen in premalo sprijet s podlago. Predvsem pa ga je bilo malo. Raje sem sestopil pod toboganček in šel do stene v zajedi dobrih 100 višinskih metrov pod vrhom Triglava (levo od Tobogana). Smučanje je bilo kar dobro, le v Millerju je bilo malo malo snega. Z nekja prekinitvami sva prismučala do studenca, toda mislim, da se več ne splača, saj je že sedaj, malo nad studencem, ena nerodna prekinitev. Skupno se je nabralo preko 1300 višinskih metrov smučanja.