Prejšnič nam je bil Janežev žleb tako všeč, da sva se kar še enkrat podala v te konce. Tokrat sva se odpeljala na Avstrijsko stran v Medvedji dol. Nekako se nama je zdelo, da bo smučanje možno vse do ceste, ki vodi na Celovško kočo. Ker so bile temperature kakor toliko nizke in noč jasna, sva pričakovala trd sneg in kož niti nisva vzela s seboj. Pancarje in smuči sva navezala na nahrbtnika in začela s hojo. Sneg se je res začel že na začetku melišča pri cesti, vendar sva nadeljevala po kopnih otokih. Po kakšni uri hoje sva zavila na snežišče, se preobula in nataknila dereze. Švignila sva jo direktno po Janeževem žlebu vse do škrbine in naprej desno po malo ožjem žlebu skoraj do vrha. Z derezami je bila hoja po trdi podlagi kar udobna. Malo pod vrhom se je začela kopnina, tako da sva smuči pustila tam in šla na vrh po razgled. Malica na sončku je minila hitro in že sva začela smučati. Zgornji del, nad približno 1900m, je imel kakšnih 5 cm novega snega, tako da je bila podlaga bolj mehka. Nižje pa je bil sneg še bolj trd vendar zelo dober za smučanje. Zadnjih 300 višinskih metrov je bilo glih prav odmrznjenih, tako da je bila smuka tudi tu odlična. Pri cesti sva se preobula in v približno dvajsetih minutah prišla do avta. Imela sva kar 850 višniskih metrov res kvalitetne smučarije, kar je za ta čas in zimo res dobro.